O rojstvu Triglavskega narodnega parka

Zgodovino njegovega nastajanja je imenitno zapisal Stane Peterlin v 17. številki te revije, zato se bomo osredotočili le na okoliščine prvega zavarovanja.

Druga polovica 19. stoletja je bila v znamenju povečanega zanimanja za naravo: razsvetljenstvo, romanticizem, razcvet planinskih, olepševalnih in turističnih društev je le nekaj znamenj tega obdobja.

Logična posledica je bil tudi pojav naravovarstvene zavesti. Območje Slovenije ni bilo nikakršna izjema, zaradi prehodne lege in ne nazadnje idrijskega rudnika, ki je zaradi pomembne gospodarske vloge postal tudi zibelka naravoslovja, je bilo razmeroma dobro raziskano.

Tako je po zaslugi naravoslovcev in obiskovalcev gora postala pojem prestižnega naravnega bisera Dolina Triglavskih jezer. Ko se je tej zavesti o odličnosti pridružila še zavest o dolžnosti, da lepote ohranjene narave predamo naslednjih generacijam, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo dozorela zamisel o zavarovanju.

Na pobudo češkega in državnega poslanca Gustava Nowaka leta 1901 za pripravo zakona o varstvu in ohranitvi naravnih spomenikov, zlasti pa z njegovim vztrajanjem v naslednjih letih, je Ministrstvo za uk in bogočastje leta 1903 izdalo odredbo, s katero naj bi zbrali podatke o naravnih spomenikih avstrijskega cesarstva.

Gorenjsko okrožno glavarstvo je za pomoč pri pripravi odgovora za okrožnico zaprosilo seizmologa Albina Belarja (1864–1939), ki je odgovor na lastno pobudo razširil v pripravo kataloga naravnih spomenikov Kranjske. V objavljenem povzetku (1907) kataloga je tudi prva utemeljitev za zavarovanje Doline Triglavskih jezer: »Območje je geotektonsko izredno znamenito (veličastne gube, prepoke, škraplje in vrtače kot zlepa ne drugod v avstrijskih Alpah), nič manj pa v geološkem in paleontološkem oziru. Območje Sedmerih jezer je geološko in paleontološko zelo malo raziskano. Dobro pa ga poznajo krajinski slikarji, ki se jim v divjem naravnem parku veličastni motivi ponujajo na vsakem koraku (trohneča drevesa, krnice, bujno cvetje). Najprimernejše varovano območje bi bila okolica Dvojnega jezera pri Alpenvereinovi koči, Koči pri Triglavskih jezerih (nekdanja koča nadvojvode Ferdinanda). Tam bi se zlahka zavarovalo nekaj sto hektarov zemljišča, ker je območje nerodovitno in je last cesarsko-kraljevega verskega zaklada. Priporočiti je vsekakor treba, da se pri Sedmerih jezerih ustanovi varovano območje, kjer bo izključen vsak poseg, da bi tako poslednje ostanke izjemnega visokogorskega pragozda, rastišča pradavnih macesnov, rešili za potomce.«

Albin Belar

Že naslednje leto, torej leta 1908, je A. Belar spodbudil, da je državno gozdno oskrbništvo v Radovljici razpisalo obravnavo za pregled pogojev, pod katerimi bi se lahko ustanovil »naravni varstveni park nad Komarčo«. Sodelovala je tudi podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva v Ljubljani. Leto 1908 je bilo torej prelomno v zgodovini nastanka zavarovanega območja v Dolini Triglavskih jezer. Nadaljnja usklajevanja je prekinila prva svetovna vojna.

Po vojni so člani Muzejskega društva za Slovenijo na občnem zboru leta 1919 sprejeli pobudo Ferdinanda Seidla, da se imenuje posebna skupina, ki bo pripravila program varstva narave v novi državi. Tako je bil ustanovljen Odsek za varstvo prirode, ki je leta 1920 pokrajinski Vladi za Slovenijo posredoval Spomenico, v kateri so bile prvič opredeljene in utemeljene ključne zahteve za varstvo narave v Sloveniji. Med zahtevami je bil tudi predlog za ustanovitev zavarovanih območij, med njimi je navedena 'dolina Sedmih jezer pod Triglavom'. V obrazložitvi je omenjen tudi Belarjev predlog.

Ker v novi državi ni bilo ne ustrezne zakonodaje ne pristojne službe za področje varstva narave, so bile možnosti za izvedbo zahtev Spomenice zelo omejene.

Za zavarovanje območja je bila na voljo pravzaprav ena sama: dogovor med lastnikom zemljišča in društvom, ki je želelo na tem območju vzpostaviti varstveni režim. Po vrsti formalnih postopkov je bila 1. 7. 1924 končno podpisana zakupna pogodba za obdobje 20 let z Direkcijo za varstvo šum, ki je upravljala zemljišče Kranjskega verskega sklada, Muzejskim društvom, Odsekom za varstvo prirode in Slovenskim planinskim društvom.

Iz pogodbe sledi, da je bil s tem vzpostavljen režim ravnanja na območju Doline Triglavskih jezer: prepovedane so bile vse dejavnosti, razen lova in turističnega obiska. S tem je bila torej ukinjena paša na planini Lopučnica in Planini na Kalu, kljub nasprotovanju domačinov vse od prve pobude leta 1908. Tega dejstva niso nikoli sprejeli, kar se je v različnih oblikah odražalo pri vseh nadaljnjih razpravah ob širitvi TNP, pa tudi danes ob izvajanju zakona in razpravah o upravljavskem načrtu.

Avtor besedila: dr. Peter Skoberne