Zgodba o mladem petelinu

Ko je predrl jajčno lupino nekje na senčnih legah mogočnega Kremenovca, si je radovedno ogledoval svet okoli sebe. Pod visokogorskimi smrekami in stoletnimi mogočnimi macesni je bil njegov dom. Poleg njega so se izvalile še tri grahaste sestrice. Mama kura je skrbela zanje in jih varno popeljala skozi toplo poletje, dokler se na jesen niso osamosvojili ter odpravili vsak po svoje. Mladi petelin se je že kmalu zelo razlikoval od svojih sestric, ki so ostale grahaste, on pa je počasi odraščal v pravega velikega samca.

Nato je prišla zima, mrzla in bogata s snegom, kakršne so pač zime na zgornji gozdni meji. Pri divjem petelinu je prav prva zima največkrat vzrok smrtnosti. Mladi petelin pa je v varnem zavetju ruševja prvo zimo prestal brez težav. Sneg je po prisojnih legah začel kopneti in v mladem petelinu se je pojavil čuden nemir. Kure, ki ga prej niso preveč zanimale, so naenkrat postale njegovo hrepenenje. Z željo po družbi grahastih lepotic je vsako jutro prvi začel svojo pesem na rogovili starega macesna. Klepanje in brušenje se je slišalo po pobočju še dolgo v dan. Kuram mladec ni bil preveč zanimiv in so se pomaknile na glavno rastišče (območje samca), kjer je gospodoval močan petelin, starec s Kremenovca.

V silni želji po ljubezni se je neko aprilsko jutro približal rastišču in zapel svojo pesem, a je zaropotalo za njim in že je bil na njem. Starec!!! Mladi petelin je komaj dojel, kaj ga je doletelo, ko je usekalo s kljunom po njem, perje je frčalo naokoli in samo naključje je bilo, da mu je uspelo pobegniti, sicer bi bilo po njem. Ko je vzletel, se je kot puščica spustil na gozdno cesto niže in strahoma zrl nazaj, kjer se je starec šopiril in pel. Nebo se je pooblačilo in nastala je močna gorska nevihta. V tem hladnem jutru sem se vzpenjal po pobočju in počasi zaključeval vsakoletno štetje divjega petelina, ki ga izvajam kot naravovarstveni nadzornik Triglavskega narodnega parka. Na gozdni cesti sva se srečala iz oči v oči. Škljoc fotoaparata in mladi petelin začudeno zre v prikazen na dveh nogah. Človeka najbrž še ni srečal.

Zgodba mladega petelina počasi dobiva svojo obliko, ko razmišljam o najinih srečanjih. Do konca rastitve si ni upal več stopiti na rastišče pred starca, saj se je bal, da bi jo ponovno skupil. Narava se je v tem času začela prebujati in vse je zelenelo in cvetelo. Nemir v mladem petelinu je začel popuščati. Kure, ki so medtem že začenjale valiti, ga niso več zanimale.

Konec poletja, pri rednem obhodu v bližini rastišča, sem naletel na vsepovsod razneseno perje. Po krajšem iskanju sem našel starca, od katerega je ostalo bore malo. Kljub izkušnjam se mu v spopadu s planinskim orlom ni izšlo. Starca sem spoznal po izrazito prirezanih repnih peresih, ki so značilna za starega petelina.

Mladega petelina to leto nisem več videl. Ob koncu letošnje zime, ko se je rastitev ponovno začela, pa sem ga zagledal. Prelep v vsem svojem sijaju je v jutru pel na starem macesnu. Naravna selekcija (ali pa naključje) je mlademu petelinu že v svojem drugem življenjskem letu omogočila, da je postal kralj rastišča v Kremenovcu.

Opaziš bistveno razliko med ruševcem in divjim petelinom?

Vir: Pixabay