Kje živijo pastirji?

Pašne planine so najprej nastale nad gozdno mejo. Tam za postavljanje bivališč ni bilo treba izkrčiti gozda, živina se je pasla na pisanih gorskih travnikih. Za gradbeni material so uporabili tisto, česar je bilo v izobilju: les in kamen. Več lesa so uporabljali na gorenjski strani Julijskih Alp, kamen pa na primorski strani.

Pri prvih pastirjih moramo občudovati iznajdljivost, občutek za uporabnost in skladnost oblik, ko so gradili svoja zatočišča. Premogli so veliko znanja o gradnji, obdelavi lesa in umestitvi stavb na planini v naravno okolje.

V njih je prostor za spanje z majhno posteljo, kjer je pastirja namesto žimnice pričakalo dišeče seno, odprto ognjišče in majhen prostor za obedovanje. Prostor za shranjevanje mleka je bil v stanu posebej oddeljen. Kuhali so na odprtem ognju, za odvajanje dima so pastirski stanovi imeli odprto ostrešje. V kotličku nad ognjem so si skuhali skromno malico: žgance ali močnik. Če pastir ni skrbel za veliko živine, mu je ognjišče v stanu služilo tudi za izdelovanje sira. V nadstropju so imeli mnogi stanovi tudi prostor za shranjevanje sena.

Sirarne so bile skupne oz. v lasti vseh, ki so imeli živino na planini. Da je sir res dobro uspel, je bila v sirarni zelo pomembna čistoča, najpomembnejša stvar pa je bil – in še vedno je! – sirarski kotel. Si lahko zamisliš, da so v nekaterih sirarskih kotlih lahko naenkrat segrevali tudi več kot 200 litrov mleka?!

Tudi živina je potrebovala svoje zatočišče pred slabim vremenom. V Alpah lahko tudi sredi poletja pade sneg in ozračje se zelo ohladi!

Bivališče pastirja je bilo dvignjeno na kole, spodaj pa je bil prostor, kamor se je lahko pred slabim vremenom umaknila živina. Kasneje so na planinah postavljali tudi tamarje – manjše hleve.

ALI VEŠ?

1. Arhitektura na planinah spada med najbolj starodavne načine gradnje, kar jih poznamo v Alpah.

2. Veliko o življenju pastirjev v planinah Julijskih Alp, predvsem na bohinjskih planinah lahko izveš v Planšarskem muzeju v Stari Fužini pri Bohinjskem jezeru.