Čebelarska kulturna dediščina

V daljni preteklosti so čebele živele samo v divjini in v naravnih bivališčih. Gnezdo so si naredile v drevesnih duplih, v skalnih razpokah, v votlinah … in gradile satovje. Pri iskanju hrane je prazgodovinski človek kmalu odkril proizvod čebel – med.

Človek je med sprva uporabljal kot hrano in sladilo. Kmalu je spoznal, da ima med tudi mnoge zdravilne učinke in da lahko čebelji vosek uporablja za izdelavo sveč. Začel je razmišljati, kako čebele približati svojemu domu. Nastali so prvi čebelnjaki in premični panji, ki so značilnost slovenske kulturne krajine. Razvilo se je čebelarjenje – ena najstarejših kmetijskih panog.

V Sloveniji ima čebelarstvo bogato tradicijo in je že v preteklosti veljalo za zelo pomembno kmetijsko panogo. Sočasno se je razvila tudi bogata slovenska čebelarska kulturna dediščina.

Človek je izpopolnjeval bivališča čebel. Začel je izdelovati različne panje iz slame, deščic in šib. V drugi polovici 19. stoletja so pri nas največ čebelarili v kranjskih panjih – kranjičih. To so preprosti leseni nizki panji, ki so se ponekod ohranili do današnjih dni.

Slovenski panj – kranjič – so uporabljali na Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem, Primorskem, Štajerskem in Koroškem. Na obrobju panonskega sveta, kjer ni veliko lesa, kranjičev ni bilo. Kranjič je predhodnik sodobnih panjev s premičnim satjem.

Posebnost slovenskega čebelarstva so poslikane panjske končnice. Panjske končnice so poslikane deščice, ki zapirajo čebelji panj kranjič. Prve poslikane končnice so se pojavile v drugi polovici 18. stoletja. Končnice so najprej začeli poslikavati na Gorenjskem, nato se je poslikavanje v 19. stoletju hitro razširilo. V začetku 20. stoletja je umetnost poslikavanja končnic začela počasi izumirati.

Medičarstvo in svečarstvo sta več kot 1300 let stari obrti. Del slovenske kulturne dediščine so lectarski izdelki. To so okrašeni izdelki iz medenega testa. Med njimi so najbolj poznana lectova srca. Medičar pripravi medeno testo, z modeli odtisne in izreže želene oblike ter kekse speče oziroma posuši. Ko je testo pečeno, ga lepo pobarva in okrasi z barvno sladkorno zmesjo. Nato na lect nalepi razne podobe, lističe z ljubezenskimi in drugimi verzi ter ogledalca.

Med različnimi vrstami medenjakov so tudi dražgoški kruhki, ki imajo ročno oblikovano okrasje. Najstarejši obliki sta okrašeno srce in kranjček. Z dražgoškimi kruhki so se fantje in dekleta obdarovali na Svete tri kralje (6. januar). Ta dan je včasih veljal za praznik samskih deklet, trije kralji pa naj bi bili uspešni posredniki pri sklepanju zakonskih zvez.

ALI VEŠ?

1. Panjske končnice so poslikavali tudi številni znani slovenski slikarji.

2. V Čebelarskem muzeju v Radovljici hranijo skoraj 800 primerkov poslikanih panjskih končnic. Drugo največjo zbirko imajo v Slovenskem etnografskem muzeju.

3. Tradicionalna slovenska obrt še živi v starem mestnem jedru Radovljice. V kleti gostilne Lectar na Linhartovem trgu vas bo očaral omamni vonj pristnih lectovih src. Tamkajšnja lectarija je hkrati tudi muzej lectarstva.

4. Tudi danes se številni čebelarji odločijo, da čebelarijo v panjih s poslikanimi sprednjimi stenami, spet drugi pa panje le pobarvajo z eno barvo. Različne barve na sosednjih panjih pomagajo čebelam, da lažje najdejo svoj panj in da po pomoti ne zaidejo v sosednjega.

5. Da je človek res že zelo zgodaj odkril med, priča okoli 20 tisoč leta stara risba na steni Pajkove jame v vzhodni Španiji. Na njej je upodobljena ženska, ki iz čebeljega gnezda trga satje z medom, okrog nje pa leta veliko čebel.