Največja je bila leta 2008 zgrajena na Norveškem, na otočju Spitsbergen. 120 metrov dolg bunker v skali in ledu je zasnovan tako, da ga ne more usodno poškodovati niti asteroid ali jedrska raketa.
V tej banki je skladiščenih več kot milijon paketov, v katerih je po 5000 različnih semen z vsega sveta. Semena hranijo na temperaturi –18°C in v teh pogojih ohranijo kaljivost tudi dlje kot sto let.
Največja semenska banka divjih rastlin je Milenijska semenska banka Royal Kew Gardens v Veliki Britaniji, kjer hranijo semena 2,4 milijarde rastlin, ki pripadajo 39100 različnim vrstam.
Semena so shranjena na -20°C, zaščitena pred poplavo, radioaktivnim sevanjem in bombnim napadom.
Ta semenska banka predstavlja najbolj raznolik genski vir divjih rastlinskih vrst na Zemlji in ji pravijo tudi globalna zavarovalna polica za shranjevanje in ohranjanje semen navadnih, redkih in ogroženih rastlin.
SEVEDA!
Na Kmetijskem inštitutu, Hmeljarskem inštitutu, Biotehniški fakulteti v Ljubljani - oddelku za agronomijo in v Selekcijsko-poskusnem centru Ptuj.
Hranijo semena slovenskih avtohtonih sort poljščin in drugih vrst, na primer zdravilnih in aromatičnih, hmelja, sadnih vrst, jagodičevja.
Manjša semenska banka divjih rastlin je v Botaničnem vrtu v Ljubljani, kjer hranijo približno 12000 vrečk s semeni okoli 3000 rastlinskih vrst. Semena hranijo na -18°C in obsegajo več kot 20 odstotkov vrst naše domače flore, tudi endemite in ogrožene rastlinske vrste.
Ohranjanje genov in njihove raznolikosti, ki nastane zaradi pestrosti okolja in življenjskih razmer.
Vsako živo bitje v sebi nosi svoj zapis DNK, po katerem se razlikuje od drugih. Delčku DNK, ki določa posamezno lastnost pravimo gen.
Zelje, cvetača, kolerabica, brokoli, ohrovt in brstični ohrovt so dejansko predstavniki ene in iste vrste, ki ji botaniki pravijo Brassica oleracea.
Divja oblika, iz katere so ljudje vzgojili vse omenjene vrtnine, še vedno raste po obalah Sredozemskega morja in Atlantskega oceana.
Koruza se je razvila iz svoje daljne prednice, divje rastline iz družine trav – teosinte.
Ljudje so jo z udomačevanjem in selekcijo preko tisočletij uspeli prilagoditi svojim potrebam, dobila je večje storže ter večja in bolj užitna zrna.