Košnja in spravilo sena

Poleti so povsod pasli po planinah, kjer je le bilo mogoče imeti pašnik. Marsikje so v ta namen izsekali gozd, postavili so si tudi preproste stanove za življenje pastirjev in sirarjev.

V dolini so travnike večinoma kosili dvakrat, v juniju za seno in proti koncu poletja še za otavo.

Na nižjih planinah in na senožetih so lahko pomladi najprej nekaj časa pasli, potem pa so julija travnike pokosili za krmo. Živina se je medtem pasla na višjih planinah.

Seno so spravili v svisli (senike) in ga potem pozimi hodili iskat, ponekod pa so ga takoj spravili v dolino. V Bohinju so ga na primer pozimi v dolino vozili s samotežnimi sanmi.

Košnja je bila nekoč praznik za družino. Vedno so pomagali tudi drugi kosci. Ti so se že zgodaj zjutraj odpravili na travnike, ker se trava veliko lažje kosi, ko je še rosna. Na travniku so se poševno postavili in hkrati kosili.

Koso so morali že prej sklepati, pri sebi pa so ves čas imeli okoli pasu »osovnek« z vodo in oslom (brusnim kamnom), s katerim so po potrebi brusili koso.

Žene in dekleta so medtem skrbno pripravile malico in jim jo prinesle.

Trava se je čez dan sušila, lahko tudi še naslednji dan. Treba jo je bilo obračati z grabljami ali lesenimi vilami. Posušeno so zgrabili v ograbek, potem pa so jo ali spravili v svisli ali odpeljali z lojtrnikom v dolino.

Marsikje so seno za dva tedna zdevali v kozolce. Ker so poleti pogoste nevihte, bi se brez strehe težko posušilo. Na primorskem so seno sušili na ostrgačah, raklah z na pol okleščenimi vejami.

Med najbolj ogroženimi rastlinami so prav travniške cvetlice. Marsikje v Evropi je na primer travniška kadulja že prava redkost. V Sloveniji si zato vsaj v zavarovanih območjih prizadevamo ohraniti pestrost življenja na travnikih.