Na pradedkovem podstrešju

Zjutraj bi se zbudil ali zbudila v precej hladni sobi, v isti postelji bi spal še tvoj brat ali sestra. Mama bi zelo verjetno že prej zakurila v štedilniku, skuhala belo kavo in pogrela mleko od zadnje molže. Mogoče je od večera še ostala žerjavica, ki jo je razgrebla z grebljo, nanjo vrgla par tresk in ogenj je spet oživel.

Nekoč so imeli skoraj pri vsaki hiši kravo ali vsaj koze, ki so jih vsak dan pomolzli. Na bovškem so mleko molzli v majhen lesen škaf kembač. Mleko so čez noč pustili in zjutraj pobrali smetano, iz katere so s pomočjo pinje naredili maslo.

No, mlajši otroci z molžo niso imeli dela. Ko bi prilezel iz sobe, bi se na hitro umil po obrazu, pozajtrkoval in šel na stranišče »na štrbunk«, ki je bilo zunaj hiše. Potem bi se odpravil v šolo, lahko tudi kar bos, z zvezkom in pisalom v manjši torbi. Ker ni bilo avtomobilov in avtobusov, bi šel kar peš tudi več kilometrov.

Mama je v mentrgi ali v nečkah zamesila testo za kruh. Medtem, ko je testo vzhajalo, se je v kmečki peči dovolj ogrelo. Z burklami je zdevala posodo s hlebci kruha v peč. Kmalu je iz nje prijetno zadišalo. Povsod kruha niso pekli doma, ampak so pripravljene hlebce nesli v vaško pekarno, kjer so jih spekli.

Pomladi se je na kmetiji začelo delo na polju. Pomembno opravilo je bilo oranje. Pri tem so kmetu pomagale živali – konji ali voli. Dvema voloma so dali za vrat jarem in ju tako vpregli za oranje s plugom. Ko je bila njiva zorana, so zemljo še zrahljali z brano.

Konec pomladi, ko je trava dovolj zrasla, so po dolinah travnike pokosili. Za to so rabili kose, ki jih je gospodar že prej sklepal in nabrusil. V pomoč pri tem mu je bila babca. Med košnjo je bilo treba koso tudi večkrat nabrusiti, zato so imeli kosci okoli pasu privezan oselnik z brusnim kamnom (oslom) in malo vode. 

Poleti so se odpravili kosci v senožeti. Dekleta in žene so jim pripravile malico, ki so jo dale v jerbase. Na glavo so si dale svitek in na njega jerbas. Nekatere so bile tako vešče, da jerbasa med hojo sploh niso držale. No, med hojo v hrib, verjetno ni šlo brez pomoči rok.

V trentarskem koncu so malico dali v bulo, posodo narejeno iz enega kosa lesa. Uporabili so grčo na drevesu in iz nje izdolbli les. Podiranje drevja in spravilo lesa je bilo lahko kar nevarno delo. Ko so drevo požagali, so mu odstranili veje, potem pa s šepserjem tudi lubje.

Poleti se je živina pasla na gorskih pašnikih. Živalim so okoli vratu dali ovratnice. Leseni ovratnici za drobnico pravimo kamba. Iz mleka so na planinah delali sir, skuto in maslo. Ker so bile planine marsikje težko dostopne, so morali izdelke kar peš prinesti v krošnji v dolino.

Poleti je tudi dozorelo žito. Tega so nekoč še želi na roke s srpom. Ko so ga pripeljali v kmečko poslopje, so ga s cepcem zmlatili, da se je zrnje ločilo od stebel in plev. Z retro so potem zrnje še presejali in ga shranili.

Tako nekoč ni manjkalo dela. Ni bilo elektrike in nafte, ki bi poganjala različne stroje in naprave. Namesto avta je oče konju za vrat dal komat, ga osedlal in odjahal po opravkih v bližnje mesto.

Zvečer se je družina zbrala za mizo v hiši. Prostor je razsvetljevala leščerba. Mama je iz sklednika vzela veliko skledo in vanjo zdevala žgance. Postavila jo je na sredo mize. Iz žličnika je vzela lesene žlice in dala vsakemu eno. Skupaj so povečerjali iz iste sklede.

In če bi te bolel trebuh, bi mama iz morajne vzela kumino in janež, vse strla v možnarju in ti pripravila dober zdravilen čaj.