Zgodovina gorništva

Tako kot slavni Ötzi, ki so ga našli v ledeniku malo bolj zahodno od naših Alp, so ljudje že v pradavnini prebivali tudi v gorah sedanje Slovenije.

V 18. stoletju so naše gore postale zanimive tudi za izobražence, ki so raziskovali rastlinstvo, živalstvo in rudna bogastva. O svojih odpravah in raziskavah so pisali in njihova poročila so se ohranila do današnjih dni. Poleg omenjenih se je ohranil tudi zapis o prvem pristopu na Triglav.

Odpravo je vzpodbudil in, kot številne druge raziskovalne podvige takrat, financiral Žiga Zois. V Bohinju je bil lastnik železarskih obratov in po gorah v okolici so zaposleni iskali nove vire železove rude.

Prvim pristopnikom so kmalu sledili drugi. Raziskovalec Baltazar Hacquet je bil na Triglavu leta 1779 in 1782, na Kredarico se je leta 1794 povzpel Valentin Vodnik, 1808 je vrh Triglava izmeril Valentin Stanič, ki je bil leta 1800 kot slovenski alpinist tudi med prvimi, ki so se povzpeli na Grossglockner. Henrik Freyer se je leta 1837 na vrh Triglava povzpel iz doline Krma.
Pomembne osebnosti, ki so doprinesle pri raziskovanju naših gora ter razvoju gorništva in alpinizma so še Julijus Kugy, Jakob Aljaž, Henrik Tuma, Fran Orožen in drugi.

Poleg stolpa je Aljaž dal zgraditi tudi Aljažev dom v Vratih, Triglavski dom na Kredarici in Staničevo zavetišče pod Triglavom. V tem času so uredili so tudi zavarovano pot med Malim in Velikim Triglavom ter Tominškovo pot iz doline Vrata na Kredarico.